Dominkova domačija

Občina Gorišnica se ponaša s čudovito kmečko hišo – Dominkovo domačijo. Po mnenju strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije velja za najstarejšo v celoti ohranjeno hišo, grajeno v panonskem stilu. Stara je nad tristo let. Arhitekturno spada med značilne panonske hiše, grajene vogalno tako, da se v obliki črke L stikata bivalni in gospodarski del. Stavba je cimprana – grajena iz lesenih brun, obdana z ilovnatim ometom in pobeljena z apnom. Mala okna s polknami so zaščitena z železnimi križi. Streha, čopasta dvokapnica, je pokrita s slamo. V notranjosti so čudovita »črna kuhinja«, hiša, hiška (izba), shramba, veža, gospodarski del – skedenj, hlev, klet, priročna delavnica, steljnik in zrnska klet. Vse je opremljeno z izvirno prvotno opremo, kakršno je zapustila zadnja prebivalka. Vse to odraža nekdanji način življenja.

Zadnja prebivalka Katarina Nemec je vse do smrti leta 1990 s pomočjo hčerke Angele hišo skrbno vzdrževala. Po njeni smrti je ostala nenaseljena. Začela je vidno propadati, kar je budno spremljal likovni pedagog na gorišniški osnovni šoli Boštjan Rihtar. Z učenci se je lotil raziskovalne naloge o hiši. Uspelo jim je zbuditi zanimanje javnosti. Končno je občina Gorišnica ob veliki podpori tedanjega župana Slavka Visenjaka, spodbudi domačinov in finančni pomoči ministrstva za kulturo leta 1997 domačijo odkupila od lastnika. Hiša se je kmalu začela obnavljati pod strokovnim vodstvom etnologinje Jelke Skalicky iz mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki ji je bil v veliko pomoč domačin Stanko Amejčič. V dveh letih je domačija dobila svežo podobo in danes pomeni svojevrsten kulturni spomenik. Tudi okolica hiše kot da hoče ljudi prepričati, da so stopili v neki drug čas – s tipičnim panonskim vodnjakom, brajdami, svinjakom, čebelnjakom, kritim s slamo, koruznjakom, skrbno obdelano njivico ... Dominkova hiša – domačija nekoč malega kmeta »želarja« je tako dobila nov smisel in vsebino ter je skupaj z okoljem edinstvena v slovenskem prostoru. Je muzej na prostem in privablja na ogled predvsem šolsko mladino. Otroci tu neposredno ob živem pripovedovanju vodičk podoživljajo nekdanje življenje malega kmeta na tem prostoru. Hiša pa ni namenjena samo ogledom, ampak se tu skozi vse leto vrstijo razne prireditve, vezane na letne čase, praznike in običaje. 

Starka je slekla obleko,

mlado dobila prevleko,

otrokom pradavni muzej,

kraj pravljic in srečanj brez mej.

(Iz knjige Uganke vaščanke Ivana Cimermana)